Rodil se je 24.2.1925 v Rogaški Slatini, umrl 5.7.1996 v Celju, kamor se je bil z družino preselil že 1929. Obiskoval je umetno obrtno šolo v Ljubljani, nato pa se je leta 1950 vpisal na ALU, kjer je študiral slikarstvo pri Gojmirju Antonu Kosu, Mariju Preglju in Gabrijelu Stupici, diplomiral 1954.
Od 1954 do 1965 je bil likovni pedagog v osnovnih šolah v Laškem, Žalcu in Celju, nato pa je deloval kot svobodni umetnik. Kulturno življenje v Celju je zaznamoval z opremami javnih zgradb in lokalov, scenografijami v Slovenskem ljudskem gledališču (1962-1981), aktiven je bil tudi pri ustanavljanju Likovnega salona v mestu (1965). Za scenografije, ki jih je delal tudi za Slovensko gledališče v Trstu, Slovensko narodno gledališče v Ljubljani in Mariboru, Mestno gledališče ljubljansko in Mladinsko gledališče Ljubljana, je dvakrat prejel Borštnikovo nagrado, 1972 in 1974, leta 1974 pa so mu podelili tudi nagrado Prešernovega sklada za slikarski in scenografski opus.
Lavrenčiča uvrščamo med redke predstavnike nadrealizma v slovenskem slikarstvu. Napovedal se je v njegovi ateljejski seriji gvašev Morje v 1960-ih letih in v podobah gričevnatih slovenskih pokrajin, abstrahiranih liričnih interpretacijah krajine, lebdeče v atmosferi. Krajino nadomeščajo od 70-ih dalje na slikah fantastične figure oz. njihovi deli, lutke, draperije, predmeti v nenavadnih kombinacijah, postavljene pred eterično, neopredeljivo ozadje, daljnje obzorje. Ne gre za interpretacijo podzavesti, marveč za umetnikova razmišljanja o svetu in njegovih pojavih.