Rojen je bil 12.4.1869 v Ljubljani, umrl 21.4.1943 v Ljubljani. Leta 1887 je kot šestošolec izstopil iz realke in se jeseni istega leta, po uspešno opravljenem sprejemnem izpitu, vpisal na dunajsko akademijo. Zaradi bolezni se je vrnil domov in je s študijem nadaljeval leta 1888 (prof. Rumpler); po končanem 2. letniku na Dunaju se je jeseni leta 1889 vpisal na akademijo v Münchnu (prof.Raupp). Po izstopu iz muenchenske akademije (1891), je dve leti redno obiskoval Ažbetovo slikarsko šolo v Münchnu; do leta 1900 je nato obiskoval Ažbetovo šolo v presledkih, predvsem pozimi, sicer je živel v Ljubljani in je hodil slikat sam ali z M. Jamo v Stransko vas pri Dobrovi, na Mirje in v Trnovo v Ljubljani; spomladi leta 1902 sta skupaj slikala v Čemahovcih ob Sotli. Leta 1900 je sodeloval pri ustanovitvi Slovenskega umetniškega društva in pri organizaciji I.slovenske umetniške razstave. Leta 1902 se je preselil v Škofjo Loko. Jeseni leta 1903 je odšel v Prago in tam nadaljeval študij v Hynaisovi šoli (pol leta). Spomladi leta 1904 je potoval na Dunaj na pogovore o razstavi slovenskih impresionistov; potem, ko so ustanovili umetniški klub Sava (1904) so z uspehom razstavili v salonu Miethke na Dunaju; tega leta je z M. Sternenom in I. Groharjem slikal v okolici Škofje Loke. Leta 1906 se je naselil v Ljubljani; z M. Sternenom sta ustanovila risarsko in slikarsko šolo (1907), ki jo je nato vodil sam (1908-14). Leta 1908 je začel v Tivoliju, na zemljišču, ki mu ga je dala v najem občina, zidati razstavni paviljon (arh. M.Fabiani); odprl ga je leta 1909 s tretjo slovensko umetniško razstavo in je v njem do leta 1923, ko ga je moral zaradi finančnih težav prodati mestni občini, priredil 23 razstav. Leta 1927 je Narodna galerija v Ljubljani priredila razstavo Štirje mojstri našega impresionizma (R. Jakopič, M. Jama, M. Sternen, F. Vesel). Za svoje delo je mdr. dobil častno diplomo na mednarodni razstavi umetnosti in tehnike v Parizu (1937) in postal redni član novo ustanovljene Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani (1938); najvišje slovensko stanovsko priznanje likovnemu umetniku nosi njegovo ime (Jakopičeva nagrada od 1969 naprej). Leta 1981 so njegovi dediči, družina njegove hčerke, predali Moderni galeriji v Ljubljani obsežno Jakopičevo korespondeco, ki jo je uredil Jakopičev zet dr. J.Ilc in zbirko likovnih del Jakopičevih učencev. Leta 1994 je bilo njegovo delo predstavljeno in opaženo na veliki razstavi Europa, Europa. Das Jahrhundert der Avantgarde in Mittel- und Osteuropa v Bonnu. Ustvaril je obsežen opus slik in risb (krajine, vedute, interijeri, žanrske in religiozne slike, cvetlična tihožitja), v razponu od zgodnjih, secesijsko liričnih, prek eksperimentalnih krajinskih študij do zrelih impresionističnih del, ki jim sledijo barvno ekspresivna postimpresionistična in ekspresionistična dela. Z mojstrovinami, ki jih je naslikal in z nesebično zavzetim likovno organizacijskim delom ter s tehtno pisano besedo si je zagotovil osrednje mesto v slovenski likovni umetnosti prve polovice 20. stoletja.