Lojze Spacal (1907 - 2000)

Rojen je bil 15.6.1907 v Trstu, umrl 6.5.2000 v Trstu. Za slikarstvo se je odločil v konfinaciji v Južni Italiji (1929-32), po kateri je opravil privatno maturo na umetnostnem liceju v Benetkah, profesorski izpit v Rimu (1934) in se leta 1936, po enoletnem poučevanju risanja v Trstu, vpisal na višjo umetnostno šolo (šola za umetno obrt po zgledu Bauhausa) v Monzi (prof. Semeghini, De Grada, Pica, Pagano) ter privatno obiskoval tečaj na Breri v Milanu. Med vojno je bil ponovno interniran. Leta 1945 je bil prvič v Ljubljani z razstavo tržaških umetnikov, ki je vplivala na formiranje povojne generacije slovenskih likovnih umetnikov (posebno Spacalov magični realizem; samostojna razstava v Moderni galeriji 1955). Prejel je številna italijanska (mdr. 1. državna nagrada na grafičnem bienalu v Benetkah 1955, 1. mednarodna nagrada za risbo in grafiko na XXIX. beneškem bienalu 1958), jugoslovanska (mdr. 1. nagrada na 3. mednarodnem grafičnem bienalu v Ljubljani 1959, častna nagrada na 21. in posebna nagrada na 23. mednarodnem grafičnem bienalu 1995 oziroma 1999, Prešernova nagrada 1974). Od leta 1987 je bil zunanji dopisni član SAZU. S svojim ustvarjanjem (stilizirana kraška motivika) in življenjem (Trst in Škrbina na Krasu) ostaja pomemben predstavnik srečanja dveh kulturnih področij, ki sta mu medijsko enakovredno sledili. Leta 1988 so odprli stalno razstavo njegovih del v prenovljenem delu gradu v Štanjelu. Ukvarjal se je s slikarstvom, z risbo, grafiko, s skulpturo; z njegovimi mozaiki, freskami, tapiserijami je opremljenih več javnih prostorov in ladij, poskusil se je tudi v scenografiji, kostumografiji in oblikovanju stekla.