Veno Pilon (1896 - 1970)

Rodil se je 22.9.1896 v Ajdovščini, umrl 23.9.1970 v Ajdovščini. Po končani realki v Gorici je bil vpoklican v vojsko in je prebil dve leti v ruskem ujetništvu. Po vojni je študiral na umetnostnih akademijah v Pragi (1919-20, prof. Loukota in Oborsky) in Firencah (1920-21, sprejet v 4. letnik, opravil tudi tečaj bakroreza pri prof. Celestiniju), na grafičnem zavodu ter na umetno-obrtni šoli (večerni akt) na Dunaju (1921-22). Potoval je po Nemčiji (1922), Italiji (1929-30), večkrat je obiskal Pariz, kamor se je 1930 preselil (do 1967). Svoja najboljša dela je ustvaril v 1920-ih letih v Ajdovščini, kjer je prevzel očetovo pekarno. V tem času je bil aktiven kot slovenski in italijanski umetnik (na beneškem bienalu 1924 razstavil v italijanskem paviljonu). Sodeloval je s klubom mladih. Po preselitvi v Pariz je skoraj prenehal slikati, aktivno pa se je povezal z umetniško sceno na Montparnassu in pričel fotografirati. Po drugi svetovni vojni je postal vezni člen med kulturniki iz Slovenije in Parizom (mdr. je pomagal navezovati stike z umetniki pri organiziranju mednarodnega grafičnega bienala v Ljubljani), sodeloval pa je tudi pri snemanju prvega slovenskega celovečernega filma (1947). Leta 1970 je prejel Prešernovo nagrado. Septembra 1973 so v Ajdovščini odprli Pilonovo galerijo, ki hrani velik del umetnikove zapuščine. Ukvarjal se je s slikarstvom (akvareli in pasteli iz ujetništva, 1923 prvič razstavil olja, za katera je značilen ostri realizem nove stvarnosti), grafiko (s socialno noto), fotografijo (v Parizu je fotografiral tudi znane umetnike), ilustracijo, sam je pisal o razstavah in o svojem življenju (avtobiografija Na robu. Ljubljana: Slovenska matica, 1965) ter prevajal.